Ellaera

Gost

Osebni podatki:

÷Ime: Ellaera

÷Elemeni: Zrak, svetloba

÷Vzdevek: Ella

÷Priimek: Halïnn

÷Ime očeta: Robb

÷Rasa očeta: Vilin

÷Ime matere: Sylenna

÷Rasa matere: Vilinka

÷Imena bratov-sester: Dorrisa, Lysa

Dobri ljudje:

÷Znanci: (neomejeno)

÷Prijatelji: (10)

÷Najboljši prijatelji: (3)

÷Simpatije: (2)

÷Ljubezni: (1)

÷Vzorniki: (2)

÷Učitelji: (3)

÷Ime trenutnega učitelja: /

Slabi ljudje:

÷Navidezni prijatelji: (neomejeno)

÷Tekmeci: (3)

÷Škodoželjneži in zavistneži: (3)

÷Sovražniki: (3)

Deamoni:

~Ime: Blisslya
~Spol: Ž
~Element: zrak
~Oblika: angel
~Moč: 6
~Spretnost: 9
~Inteligenca: 11
~Magija: 14

Gost

Otroštvo:

Bil je eden izmed zadnjih zimskih dni, ko je mala Ella prijokala na svet. Vsi domači so bili navdušeni in so že proslavljali. Sylenna je malo štručko ponosno nosila naokoli in jo kazala sorodnikom, ki so vsi vzdihovali in ji govorili, kako ljubka je. Medtem, ko je Sylenna razkazovala svojo hči, je Robb sedel v kotu in čemerno gledal predse. Vedno si je želel imeti sina, ne pa hči. Za njega so bile hčere brez pomena, saj iz njih ni mogel nič narediti, vedno so poslušale le mamo. Mala Dorrisa, je tekala naokoli in zraven navdušeno krilila z rokami. Vsi so tudi njo neprestano crkljali, saj je bila ljubka dveletna vilinka.
Robb je cel večer čemerno sedel in se ni za nikogar zmenil, ko so gostje odšli je Sylenna dala hčeri spat in sedla zraven svojega moža. »Vem, da si hotel sina. A vseeno jo moraš sprejeti!« mu je jezno očitala in si zraven razvezovala kito.
Robb je še vedno molčal in gledal predse. Sylenna je nesrečno zaihtela: »Lahko bi vsaj poizkusil!« nato pa je vsa objokana odvihrala iz sobe.

Tri leta so minila, a Robb se je še vedno obnašal, kot da ima zgolj eno hčer; Dorriso. Za malo Ello se ni zmenil, nikdar je ni poklical po imenu, nikdar ji ni ničesar rekel. Bilo je kot, da je ne vidi. Sylenna je bila neprestano objokana in obupana zaradi tega. Neprestano je prosila Robba, naj se vendarle spametuje in da Elli priložnost, da se izkaže, a nič ga ni prepričalo.
Ella je že takrat prvič ugotovila, da je oče ne mara. Bila je zmedena in otroška radovednost jo je silila k temu, da je neprestano rinila k njemu, on pa se je obnašal, kot da je ne opazi.

Ella je žalostno objela mamo, ki je odhajala v gozd po gobe. Vedela je, da bo cel dan morala preživeti sama z očetom in Dorriso. Gledala je za mamo, dokler ni izginila v gozdu, nato pa je odšla pogledat, kaj dela Dorrisa, čeprav sta bili zgolj dve leti razlike se nista preveč dobro razumeli, ker je Dorrisa menila, da je bolje če se druži s starejšimi.
Končno je mala vilinka našla svojo starejšo sestro, a ta se kot po navadi ni zmenila zanjo in je še naprej pletla venčke iz cvetlic. Ella se je usedla zraven nje in tudi sama začela plesti venček. Šlo ji je dobro od rok in končala je istočasno kot Dorrisa, pa čeprav je ona veliko prej začela.
Dorrisa je nesla venček k očetu in ta se ji je veselo zahvalil in jo objel. Ella je tudi dala svoj venček očetu, a ta se sploh ni zmenil zanj in venček je obležal na mizi. Ella je žalostna odšla iz hiše in se usedla v vlažno travo. 'Zakaj me ne mara? Zakaj sem tako drugačna od Dorrise?' se je spraševala, a ni našla odgovora. Žalostno si je gladila svoje dolge lase in se poizkušala spomniti kakšnega razloga. Končno se je spomnila pogovora, ki sta ga imela njena starša pred kakšnim tednom in sta se prepirala o njej. Mama je jokala, da naj jo sprejme, oče pa je rohnel, da noče imeti pocukrane deklice, temveč pogumnega sina.
Ella je žalostno povesila glavo in zbežala iz hiše, usedla se je na kamen pred hišo in se zazrla v svoje drobne roke in si žalostno predstavljala, da bi bile močnejše in bolj uporabne, morda bi jo potlej oče sprejel. Po licu ji je steklo nekaj solz in hitro si jih je obrisala, ni smela jokati, morala je biti močna kot, da bi bila deček in morda jo bo potem oče imel raje. Do tistega trenutka ni gledala tako na stvari in odločila se je, da bo poizkusila dobiti očetovo naklonjenost. Vstala je in stekla nazaj v hišo. Takrat je štela zgolj sedem zim.

Po dogodku, ko je naslednji dan na mizi našla posušen venček, se je Ella resnično odločila, da bo postala taka, da jo bo oče opazil. Takoj naslednji dan si je namreč na kratko pristrigla svoje sicer dolge lase, da je imela malce daljšo deško frizuro. Začela se je oblačiti v preširoke majice in hlače, kar njeni mami ni bilo všeč, a ji je vseeno dovolila. Ella se je začela igrati z dečki in je opustila stare navade, kot so bile spletanje venčkov in šivanje, šivala je le, ko je njena mama potrebovala pomoč. Njeno življenje se je v kakem tednu popolnoma spremenilo, vsi so jo začudeno opazovali, saj je iz prikupne mlade deklice nastala podivjana punčka, ki se je ukvarjala zgolj s takimi stvarmi, ki so se zdele primerne njenemu očetu. Čeprav si je tako pridobila nekaj očetove naklonjenosti, je on še vedno ni imel tako rad, kot je imel rad Dorisso, a to je ni motilo. Vztrajala je pri svojem novem načinu življenja, pa čeprav si ni več tako na kratko pristrigla las, temveč jih je nosila spete v kito.

Enajstletna vilinka je z veselimi koraki stekla v vežo, kjer jo je pričakala mama z veselim nasmehom na obrazu. Ella je zadnje čase opažala, da ima njena mama vse večji trebuh, a nikakor ni ugotovila zakaj, saj mama ni jedla nič več kot prej. Radovedno je pogledala mamo in malce nagnila svojo razkuštrano glavico:
»Mami? Zakaj imaš tako velik trebuh?« je radovedno vprašala in opazovala svojo mamo, ki se je z rokama avtomatsko primila za trebuh.
»Tak trebuh imam zato, ker je notri dojenček.« se je mali vilinki nasmehnila njena mama in nato hitro razložila. »Veš, dojenčki ne nastanejo čez noč, temveč jih mame devet polnih lun nosijo v sebi in, ko je dojenček pripravljen pride ven.« se je prijazno nasmehnila in Ella ji je vrnila nasmeh in se veselo nasmehnila:
»Dobila bom bratca ali pa sestrico! Mami, kdaj bo dojenček prišel?« je veselo poskakovala po sobi in njena mama si ni mogla kaj, da se ni veselo zasmejala, Ella je bila tako ljubek otrok, polen energije in veselja.
»Kmalu bo, samo še pet polnih lun, pa bo prišel…« ji je mama skrivnostno odgovorila in se nato nasmehnila: »Si lačna?« Ella ji je pokimala in mama ji je pripravila zajtrk, a mala vilinka je še dolgo časa premišljevala o tem, da bo dobila bratca ali sestrico.

Tistih pet polnih lun je minilo hitro še posebej za Ello, ki je neprestano nekaj počela. Med tem časom je že dopolnila dvanajst zim in je bila sila zadovoljna sama s seboj, ugotovila je namreč, da je postala še boljša od Dorisse v vseh opravilih in to jo je neznansko veselilo.
Bil je hladen dan. Ella in Dorissa sta skupaj sedeli v jedilnici in čakali, saj je nista smeli k mami, ki je bila v drugi sobi skupaj z očetom in zdravnikom. Vse je bilo tiho, saj so bile stene zelo debele in se nič ni slišalo iz sobe v sobo. Tišina je Ello počasi začela skrbeti in nemirno se je sprehajala dol in gor, medtem, ko je Dorissa vezla prtiček. Končno so se odprla vrata in ven je stopil njun oče, ki je bil mrkega pogleda, a za njegovo brezčutnostjo je bilo opaziti zaskrbljenost. Usedel se je zraven Dorisse in gledal predse. Kake pol ure kasneje je iz sobe prišel zdravnik mrkega pogleda. V rokah je imel malo štručko, ki jo je položil Dorissi v roke, nato pa se je ozrl k očetu in zmajal z glavo:
»Nič več nisem mogel storiti zanjo, zgolj pomagal sem ji lahko, da je bil prehod manj boleč.« s temi besedami je odšel, oče pa je odšel v sobo k mami. Ella je vedela kaj se je zgodilo in takoj mu je sledila v sobo, kjer je videla mamino popolnoma mirno telo. Mamina postava je ležala na postelji in izgledalo je kot, da spi, a vedela je, da je ni več. Bila je za večno izgubljena in ona ni mogla potočiti niti ene solze pred očetom.
Takrat se ji je zazdelo, da se ji je sesul svet. Dorissa je odložila malo štručko na klop in odhitela v sobo k mami, Ella pa je odšla k mali kepici in jo nežno dvignila v naročje ins e usedla, da jo je lahko normalno držala. Vedela je, kako ji je ime; Lysa, saj je bilo to ime mamino najljubše ime in sta ga z očetom že v naprej določila. Odločila sta se namreč, da če bo punčka bo Lysa, če pa bo fantek bo Jon.
Ella je iz sobe slišala Dorissino hlipanje in žalostno je pogledala Lyso.»Pazila bom nate mala.« ji je obljubila in obljubo je držala.

((konec tega dela, povejte mi, če je ok Very Happy

))

Naslov sporočila: Re: Ellaera Tor Apr 22, 2008 6:50 am

Joj, kako žalostno poglavje!
Bo oče sprejel malo Lyso in Ello?

EDIT: Dobro spisano in prijetno za branje. Vse pohvale, kajti gre ti vse bolje. Very Happy

Gost

Zopet prijatelj:

En mesec je minil, odkar je preminila Sylenna, a na Robbovem obrazu se je še vedno risala senca žalosti in obupa, v njegove srcu je bila praznina in celo Dorisso je odrinil proč od sebe, kar jo je zelo prizadelo. Zadnje čase Dorissa ni bila več taka kot poprej, bila je tiha in brez čustev, le ponoči je včasih zaihtela. Lysa je vse skupaj najbolje prenašala, seveda, saj je bila zgolj majhen dojenček, ki se je neprestano drl in potreboval pozornost. Ella se ni spomnila kdaj je nazadnje spala, vse od mamine smrti ni potočila niti ene solze, bila je preprosto prezaposlena z Lyso, ki jo je morala na vsake toliko časa nahraniti z nekim mlekom, ki ji ga je dal zdravnik. Vsi, ki so do tedaj poznali Ello, so takoj zatrdili, da je postala bolj odgovorna. Iz divje in igrive deklice je nastala resno dvanajstletno dekle, ki je ves svoj čas posvečalo Lysi.

Leto po Lysinem rojstvo. Nihče ni več omenjal Sylenne, bilo je kot, da nikdar ni obstajala. Očetov hladni pogled je bil vedno zaposlen z delom in nikdar ni niti pogledal svojih hčera. Ello je vedno, ko je pogledala očetov mrki obraz, zabolelo pri srcu. Vedela je, da ni kriva za mamino smrt, a vseeno je bila njegova bolečina tako očitna, da je trpinčila vse okoli njega. Edina, ki je ušla njegovemu vplivu je bila očitno Lysa, ki se je neprestano smejala in njen nasmeh je Ello vedno spravil v boljšo voljo.
Lysa je bila zelo preprost otrok, ni zahtevala veliko, zato Ella ni imela veliko dela z njo. Edini problem je bil ta, da je trinajstletnica bolj skrbela za Lyso kot zase. Namesto, da bi pojedla ostanek kruha, ga je vedno dala Lysi. Na malo deklico je pazila veliko bolj, kot bi morala, a kaj, ko jo je Lysa tako spominjala na mamo. Vedno, ko je pogledala malčico v oči, se ji je zdelo, da jo njena mama opazuje in se ji smehlja. Ta občutek ji je lajšal dneve in lažje je prenašala očetovo bolečino.

Ella je celo leto dobro prikrivala svojo žalost. Tudi, ko je bila sama, je zadržala solze. Odločila se je, da bo bil močna in bo vse pretrpela brez solz. Ni želela pomilovanja in tolažečih pogledov, ki so ji jih poprej namenjali. Želela si je zgolj razumevanja. Upala je, da bodo nekoč ugotovili, da si zasluži pozornost tudi Lysa, ne pa zgolj Robb. Včasih se je Ella odpravila do maminega groba. Vedno se je zgodilo isto; pokleknila je in sklonila glavo, a tokrat se ji je nekdo pridružil.
Iz sence dreves je stopil nek fant in stopil naravnost do nje. Ni je pozdravil, zgolj opazoval jo je in Ella je bila prisiljena, da ga pogleda. Svoj vedno žalostni pogled je usmerila na njega. Ni se spomnila, da bi ga kdaj prej srečala, a to ni bilo čudno, saj se ni veliko potikala okoli že od svojega devetega leta. Ko sta se njuna pogleda srečala, je ugotovila, da ga pozna. Njegove oči so bile tisto po čemer ga je prepoznala. Najbolj jo je zbegal pogled njegovih oči, ki ni bil sočuten ali pomilujoč, bil je razumevajoč. Bil je prav tisti pogled, ki ga je vedno želela videti. Nenadoma se je spomnila fantovega imena. »Arwell?« je tiho šepnila in fant se ji je nasmehnil. »Res si ti?« se je še Ella skoraj nasmehnila, a zgolj skoraj. Nasmeh se ni uspel razširiti čez njen obraz, saj je v njej bilo preveč žalosti.
Končno ji je fant pokimal in bila je prepričana, bil je Arwell, njen prijatelj. Vsaj nekoč je bil njen prijatelj, zdaj pa ga je komaj prepoznala. Popolnoma se je spremenil, bil je Dorissine starosti, torej dve leti starejši. Ella ga je morala navzgor gledati, saj je bil tako visok. Spregovoril je s svojim popolnim glasom: »Ella, zadnje čase te nič nisem videl.« Zvok njegovega glasu je bil tako prijeten in sproščajoč. Vedno je bil prijazen in vdan. Elli se je zdelo, da bi ga najraje objela in zaihtela na njegovi rami, a tega seveda ni storila.
Arwell je nadaljeval s svojim še vedno popolnim glasom: »Lahko ti pomagam pri kakšnih stvareh, če hočeš.« se ji je ponudil in ji namenil še enega svojih prijaznih nasmehov. Ella se je počutila skoraj krivo, on ji je podarjal nasmehe in ji nudil pomoč, ona pa se mu niti zahvaliti ni mogla, enega ubogega nasmeha mu ni mogla nameniti. Bilo je krivično, a vseeno je potrebovala pomoč, saj je vedela, da ne bo zmogla vsega sama.
Pokimala je in se poizkusila nasmehniti, a ji zopet ni uspelo. »Res bi potrebovala pomoč z drvi in takimi rečmi.« je skromno rekla in ga upajoče opazovala, saj je upala, da ne bo umaknil ponudbe. Arwell je razočaral, nasmehnil se je in takoj vprašal:
»Kje so drva?« Ella se je skupaj z njim odpravila proti hiši in prvič po dolgem času se je počutila zaželeno. Vedela je, da je končno spet našla prijatelja, ki ga je zadnje čase tako obupno potrebovala.

»Je bil tisto Arwell?« je drezala Dorissa. Že cel večer jo je spraševala isto vprašanje, saj jo je zanimalo, kdo je fant, ki je Elli pomagal z drvi. Ella je vedela, da ji nima smisla kaj prikrivati, saj je Dorissa vedno vrtala dokler ni izbrskala tega kar je hotela vedeti. »Povej že!« jo je še vedno radovedno opazovala Dorissa in očitno iskala kakšne znake česa.
Ella je zavila z očmi in prikimala. »Ja, to je bil Arwell. Zakaj te zanima?« je skoraj brezbrižno odvrnila in njen brezbrižni odgovor je presenetil Dorisso, ki je bila vajena, da so vsi popolnoma obsedeni z njo in se neprestano veselo vrtijo okoli nje. Ella je medtem, ko je Dorissa malce jezno strmela v mizo, pospravila vse stvari v sobi in se lotila brisanja mize. Dorissa jo je medtem začela razkačeno opazovati in je nenadoma vstala in odšla iz sobe. Ella je lahko zgolj ugibala, da se je odšla kujat v spalnico, ker ji ni izdala kakšne sočne skrivnosti, ki bi jo lahko razširila naokoli.
Vilinka je pogledala skozi okno v temo. Mala Lysa je že spala, njenega očeta pa še vedno ni bilo doma. Očitno se je tako kot mnogokrat poprej zadržal v svoji amuletarni, kjer je po cele dneve izdeloval amulete in jih za sočno ceno prodajal. Ella se je še spomnila, kako je skopaj z mamo hodila opazovat njegovo delo. V amuletarni ni bila že vrsto let, a še vedno se je natančno spomnila kakšna je.
Odločila se je, da bo počakala očeta, a njega ni in ni bilo. Sedela je na stolu ob oknu in opazovala zvezde, ki se jih ni preveč videlo, saj je bilo oblačno. Po kaki uri čakanja je začelo deževati, a Ella je še vedno čakala. Končno je obupala in z vzdihom vstala in se še zadnjič uzrla v nebo, kjer sta svetili zgolj še dve zvezdi in Ella je takoj vedela koga predstavljata; Lyso in Arwella. Robb se tisti večer ni vrnil domov, temveč se je prikazal po nekaj dneh. Ella ni bila več tako žalostna, saj sta ji življenje osvetljevali dve svetli zvezdi.

((Kako sem jaz prijazna osebica, aja pa v naslednjem delu se razjasni zakaj Robb tako sovraži svoji hčerki Very Happy

))

Naslov sporočila: Re: Ellaera Tor Maj 13, 2008 12:54 pm

No vidiš, da se da. Laughing

Malo cukra je potrebnega... Še vampirji so ga zmožni. muca